Jernej Kopitar se je rodil 21. avgusta leta 1780 v Repnjah pri Vodicah, za časa svojega življenja pa je slovel kot eden izmed velikih priznanih evropskih jezikoslovcev.
Otroška leta je preživel v domačih Repnjah, kjer je pod sv. Tilnom pasel svojo majhno čredo živine in se navduševal nad prečudovito pokrajino, ki ga je obkrožala. Že kot otrok je bil zelo bistrega uma, dolgo časa si je potiho želel v šole in tako je ob očetovi privolitvi, z devetimi leti in pol pričel prvi razred osnovne šole v Ljubljani. Ob vstopu v šolo ni znal ne brati ne pisati poleg tega je bil prvič od doma, življenje in ljudje v Ljubljani pa so se mu zdeli tako tuji, da mu je prvo leto šolanja povzročalo kar nekaj preglavic. A ne za dolgo, saj je drugo leto pričel z obsežnim znanjem nemškega in latinskega jezika, ki si ga je pridobil med počitnicami pri učnih urah takratnega vodiškega župnika Anzela. V šoli je veljal za zelo vestnega učenca in tudi učitelji so cenili njegovo neskončno željo po znanju. Tako je bil odslej vsako leto vpisan v zlato knjigo učencev, prejel je tudi šolsko štipendijo, kar mu je zelo pomagalo pri nadaljevanju študija, saj so mu pri njegovih štirinajstih letih umrli starši zaradi kolere.
Strt od njune smrti, je svoja mladostna leta posvetil študiju, leta 1799 pa je pričel poučevati, kot domači učitelj sina plemiča Bonazzi, Franca Antona. Jeseni 1803 je Franc Anton pričel s študijem na Dunaju, Jernejevo delo je bilo tako končano in moral se je izseliti iz plemiške hiše. Gospa Bonazzi je bila široko razgledana ženska ter navdušena nad Kopitarjevo jezikoslovno vnemo, zato ga je, v zahvalo, ker je tako dobro pripravil njenega sina za nadaljni študij, predstavila svojemu bratu baronu Žigi Zoisu. Jernej je bil počaščen, da je lahko spoznal velikega gospodarstvenika in razsvetljenca, naravoslovca, tehnika, literata ter mecena za kranjsko kulturo in književnost. Zoisu je bil razgledani, vedoželjni in natančni Kopitar všeč zato, ga je zaposlil za svojega osebnega tajnika, knjižnjičarja ter nadzornika mineralne zbirke. Kopitar se je v svojem pet letnem bivanju pri mecenu Zoisu seznanil z njegovim literarnim krožkom, z vnemo izpopolnjeval znanje tujih jezikov ter reševal znanstveno jezikovna vprašanja. Seznanil se je z pesnikom Valentinom Vodnikom, dramatikom Antonom Tomažom Linharton ter jezikoslovcem Jurijem Japljom, pričel pa si je tudi dopisovati z češkim jezikoslovcem Josefom Dobrovsky. Kasneje, si je skozi življenje, Kopitar dopisoval z več kot stotimi ljudmi. Kopitar se je med bivanjem pri Zoisu popolnoma posvetil zgodovini slovanskih jezikov, prevajanju besedil in pripravljanju prve slovenske znanstvene slovnice. Tako je leta 1808 v nemščini izšla Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. To je bil res dosežek za osemindvajset letnega repenjskega mladeniča, saj je slovnica veljala za eno izmed najboljših znanstvenih del v tedanji Evropi.
Po uspešni izdaji več kot štiristo šestdeset strani dolge slovnice, je Baron Zois poslal Jerneja na študij prava na Dunaj. Jerneja, študij prava ni kaj posebno zanimal, čeprav ga je opravil z odliko; raje se je ure in ure posvečal starim slovenskim in tujim rokopisom, ki so bili shranjeni v dvorni knjižnici.
V letih 1809 – 1813 je slovenska ozemlja zasedla Napoleonova vojska in začelo se je govoriti o enotnem ilirskem jeziku, kateremu je Kopitar močno nasprotoval saj je vedel, da bi to pomenilo smrt za vsa prelepa slovenska narečja, ki bogatijo slovenski jezik. Svoje kritike je objavljal v avstrijskih časnikih, največ v časnikih Annalen in Vaterländische Blätter. V njih pa ni izražal izrazitih političnih nazorov, temveč se je odzival kot znanstvenik, ki se je boril za mesto Slovanov in Slovencev v avstrijski ali celo francoski državi. Na Dunaju je navezoval stike z Grki, Romuni, Albanci in Srbi ter tako pilil svoje znanje slovanskih in drugih jezikov. 10. 12. 1810 je Cesar Franc I. imenoval Kopitarja za četrtega skriptorja v dvorni knjižnici, zaupali pa so mu še cenzuro slovanskega in novogrškega tiska. Počaščen nad nazivom, se je še bolj posvetil jezikoslovnem vprašanjem in tako je leta 1813 v gostilni Pri belem volku na Dunaju spoznal srbskega pribežnika Vuka Stefanovića Karadžića. Njegova skromnost a nadarjenost in poznavanje velike zakladnice srbskih narodnih pesmi, je na Kopitarja naredilo tak vtis, da sta postala nerazdružljiva prijatelja.
Leta 1818 sta po več letnem pripravljanju izdala prvi veliki Srbsko-nemški-latinski slovar s priloženo dodelano slovnico. Kopitarju je uspelo prepričati jezikoslovca Jacoba Grimma, da je srbsko slovnico prevedel tudi v nemščino in tako so bili temelji srbskega jezika predstavljeni vsej Evropi, kar je bil velik dosežek za mali srbski narod. Kljub temu, da je večino nemškega in latinskega dela slovarja pripravil Kopitar, ni bil nikjer naveden kot avtor, v svoji skromnosti je bil izjemno vesel le, da je pripomogel k uveljavljanju slovanskega jezika na evropski ravni.
V maju leta 1819 je bil imenovan za prvega skriptorja v dvorni knjižnici, kar je ostal vse do svoje smrti. Še vedno se je vneto posvečal jezikoslovju, pred smrtjo Dobrovskega, mu je pomagal pri pripravi stare cerkvene slovnice, kot pobudnik za nov črkopis in kot dvorni cenzurist se je srečal z mladima Matijo Čop in Francetom Prešernom, po njegovi zaslugi je leta 1817 na ljubljanskem liceju nastala stolica za slovenski jezik, kjer je bil profesor tudi bivši Kopitarjev učenec, Fran Metelko. Bil je tudi cesarjev odposlanec v Vatikan, kot dvorni cenzor pa je poleg vsega južnoslovanskega tiska pregledoval tudi grški in romunski tisk. Kasneje, si je zaradi cenzurskega dela in pa različnih pogledov na književnost in jezik, po zaslugi nadebudnega svobodomislenega pesnika Prešerna delala nepotrebna krivica, ki je domoljubnega Kopitarja zelo prizadela.
Kopitar se je počasi oddaljil od literarnega pravdanja in se posvetil izdaji obsežnega zbornika Cločev Glagolit. Glagolita Clozianus. Zbornik je vseboval tekste Brižinskih spomenikov (zapisi slovenskega jezika, nastali okoli leta 1000), ki so bili prevedeni v sodobni jezik in v latinščino ter dodelani z filološkim komentarjem z zgodovinsko razlago. Vsi trije naključno najdeni staroslovenski verski obrazci so bili napisani v glagolici in cirilski transkripciji. Ta izdaja je presegla vsa pričakovanja v znanstvenem in poljudno-znanstvenem krogu in tako je Kopitar kmalu postal častni ali redni član kar dvanajstih najbolj uglednih evropskih akademij, njegova slava pa se je hitro širila med evropskimi znanstvenimi krogi.
Leta 1844, je Kopitarja doletela največja čast, ki je bila mogoča za nekoga na njegovem delovnem mestu; Cesar ga je imenoval za prvega kustosa dvorne knjižnice in tako je postal prvi Kranjec v službi ravnatelja cesarske knjižnice. Hkrati je bil imenovan za dvornega svetnika, kar je pomenilo da naj bi nekajkrat na leto sedel skupaj s cesarjem in soodločal o najpomembnejših zadevah cesarstva. A kmalu zatem je zbolel za pljučnico in si nikoli opomogel. Nekega dne se je odločil pobrati svoj denar, ki ga je hranil pri nekem odvetniku, da bi plačal za zdravljenje bolezni. Odvetnik je umrl med Kopitarjevim odposlanstvom v Vatikan in tako je sklepal, da ima prihranjeni denar sedaj v varstvu njegova vdova. Ob obisku odvetnikove žene, je pretreseno izvedel, da vdova denarja nima. Vsi njegovi življenski prihranki so bili izgubljeni in tako, ga je čisto izčrpanega, pri sebi nastanil dolgoletni prijatelj profesor Jenko. Jerneju se je v prihodnjih dneh zdravje zelo poslabšalo in k njemu, so se hodili posljavlat mnogi jezikoslovci in prijatelji.
Jernej Kopitar je umrl 11. 8 .1844, pokopan pa je bil ob veliki svečanosti na dunajskem pokopališču sv. Marka, danes pa leži na ljubljanskih Navjah. Leto kasneje, so mu dunajski prijatelji na lastne stroške dali postaviti tudi spomenik v njegov spomin, ob stoletnici Kopitarjevega rojstva, pa so v rodnih Repnjah pripravili veliko proslavo njemu v čast ter na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo. Poleg mnogih jezikovnih dosežkov, je za njim ostala tudi osebna knjižnica z več kot 1500 knjigami, katero je ljubljanska licejska knjižnica kasneje odkupila. Jernej Kopitar je bil soustanovitelj znanstvene slavistike, evropsko priznani jezikoslovec, avtor prve slovenske znanstvene slovnice, dvorni kustos in še mnogo več a v svojem srcu je vedno ostal zaveden Slovenec ter ponosen Repenjčan.
Njegova rojstna hiša še danes stoji v Repnjah, a je žal za javnost zaprta. Občina Vodice ima po velikem Kopitarju poimenovano tudi občinsko glasilo (Kopitarjev glas), glavni trg v občini (Kopitarjev trg), tu pa se že mnogo let nahaja tudi gostilna, ki se spominja znanega Repenjčana skozi svoje ime (Kopitarjev hram).
